27. 08. 2017

Iskreno o ločitvi

Ločitev. Kdo je kriv?

Danes nimam težav s tem, da vam povem: »Moja starša sta ločena.« A kot mladostnica sem jih imela.

Pri trinajstih, štirinajstih letih se ti po glavi podijo različne misli. Misli o tem, kaj boš, ko boš velik, kdo je tvoj prijatelj in kdo se samo dela, da je, koliko kontrolnih nalog je še do konca šolskega leta, kateri pevci si zaslužijo mesto (plakat) na steni tvoje sobe, ali boš lahko v petek zunaj do polnoči …

Uf, ko dovolim, da zaživijo spomini na to obdobje, se to zgodi močno – kot vihar odnesejo sedanjost in me prestavijo v tisti čas. Čas, ki se ga verjetno moja generacija dobro spominja – čas parnih in neparnih registrskih številk, goriva na bone, čakanja v vrsti pred trgovino za polbeli kruh, redukcije in stabilizacije … Ogromno sprememb v zunanjem svetu in tudi svetu mladostnika. Zame veliko lepih sprememb in doživetij, a tudi z grenkim priokusom.
To svojo izkušnjo delim z vami zato, ker je njeno sporočilo brezčasno. Nima roka trajanja. Kljub vsem spremembam (družbenim, okoljskim in tehnološkim) namreč razvoj človeka ostaja skoraj v celoti enak, kot je bil v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V tistem času sta me pretresla dva dogodka: smrt ljubljene psičke Eni (o tej neverjetni navezi in marsičem, česar me je naučila, v katerem od prihodnjih zapisov) in ločitev staršev.

V letih, ko imaš veliko »dela« sam s seboj zaradi

- razvijanja osebnostnih lastnosti,

- gradnje lastne identitete,

- krepitve samozavesti,

- sprejemanja odločitev za nadaljnjo življenjsko pot,

- ustvarjanja prijateljskih in širših družbenih vezi …, je vame butnilo dejstvo, da se oče in mama ločujeta.

Zagotovo sem to doživljala drugače, kot bi sicer, ker sem zaradi narave dela in obveznosti staršev odraščala pretežno pri omi (oziroma Omi, kot zavestno zapišem njen naziv in vlogo).
A kljub temu … Tisoč vprašanj se je pojavljalo v meni, roj obupanih klicev na pomoč je napadel mojo glavo. Mnogo vprašanj se je ponavljalo in bila so le odmev drug drugemu. Zakaj? Zakaj? Zakaj?
Ja, strinjam se. Bili so drugačni časi. Drugačni pogledi, družba bolj konservativna. A ob tem strahu, kaj bodo rekli drugi, kako bodo na to gledale moje prijateljice, sošolci, učitelji …, se je pojavil tudi dvom v lastno ravnanje. Kot s svedrom ostro vrtanje vase, po lastnih besedah, dejanjih, obnašanju … Sem morda jaz naredila kaj narobe? Sem jaz kriva? Notranja razklanost, pri kateri si nisem znala pomagati. In žal ni ostalo le pri tem. Vprašanja so se spremenila v trditev Jaz sem kriva.
Kakšen notranji boj, koliko samoobtoževanja, ostre samokritičnosti … In to v obdobju, ko bi mi »pripadalo«, da se ukvarjam najprej ali predvsem sama s seboj. Ker je to samo po sebi lepo obdobje, ko se deklica spreminja v žensko, ko ugotavlja, da mozolji izginejo, kot izginejo tudi težave, ko iščeš odgovore na vprašanja o tem, kdo sem in kaj ter kdo želim biti, okušaš prvo zaljubljenost ob pogledu na sošolca, iščeš stik z njegovimi očmi ter dovoliš metuljčkom v trebuhu, da poletijo …
Včasih so v mojem primeru te lepe dneve in zanimiva občutja kruto prekinile skrbi zaradi ločitve staršev. Kaj lahko naredim? Kako jima lahko pomagam? Ju lahko še povežem? Kaj pa, če se nekega dne ne bi več prebudila? Morda bi ju to spet povezalo?
Na srečo sem, predvsem s pomočjo Ome, kasneje prebrodila vse to in z njo, ki je bila moja največja učiteljica, terapevtka, spovednica, poslušalka, mentorica, motivatorka in še mnogo mnogo več, spoznala, da to NI moj problem. Da moram naprej. Da je to izkušnja, iz katere se lahko veliko naučim. In ob njej brusim svoje vrednote, iz katere bo sestavljena moja osebnost.

Za ta zapis sem se odločila, ker sem pri pospravljanju našla nekaj črepinj iz tega obdobja. Svojih žalostnih, obupanih zapisov, iz katerih je kričalo vprašanje ZAKAAAAAJ?.
Danes je veliko ljudi s poklici in znanjem, s katerim lahko pomagajo. A pogoj za to je, da tja prideš, da jim sploh daš to možnost.
Danes nisem nasprotnica ločitve. Seveda pa je treba ob tej odločitvi postoriti znotraj družine marsikaj. In vse delati z mislijo na otroke. Jih starosti primerno na to pripraviti, se ustrezno pogovoriti in dogovoriti o nadaljnjem načinu življenja, se ločiti dostojanstveno … Predvsem pa res ne pozabiti v tej godlji na otroke. Poteptati je treba lastni ego, naj bo še tako močan in vztrajen, in vse delati tako, da bodo otroci čim manj prizadeti. Lepo vas prosim, ne pozabite nanje.