02. 09. 2017

»Če jih ne bom imela, me ne bodo marali …«

 

»Če jih ne bom imela, me ne bodo marali …«

… je dejala štirinajstletnica svoji mami. Mama je to vsa objokana povedala meni.

No, bom razložila drugače. Povedala od začetka. Moj tokratni zapis je plod spomina na tolarje, šolo, pomanjkanje denarja, zadrego, žalost, odraščanje … Dogodek sega v 90. leta prejšnjega stoletja (in tisočletja), ko sem delala v osnovni šoli kot pedagoginja. Deklica, o kateri pišem, je bila osmošolka, torej je takrat hodila v zaključni razred osnovne šole.
Doma so bili revni, živeli so zelo skromno v vasi, šestčlanska družina je hrano pridelala doma, saj so imeli manjšo kmetijo. Tako so nekako uspeli konec vsakega meseca povezati z naslednjim. In iti naprej – v nov boj za človeka dostojno življenje. V nov boj za preživetje. Pomagali smo jim v šoli, prav tako center za socialno delo. Da so imeli najnujnejše stvari.

Ampak veste …, štirinajstletnica ne razmišlja o stiski tako razumsko kot starši. In tudi njeni sošolci ne. Bila je najbolj skromno oblečena v razredu in nekateri so jo zaradi tega zbadali. Zaradi preprostosti, »nemodnih« puloverjev, spranih hlač, pokrpane jopice … Tako je nekega dne prišla do mamice in jo prosila, naj ji kupi »bulerje«. Mamica seveda ni vedela, kaj so »bulerji«. Pa ji je hči razložila in tudi povedala, koliko stanejo. Še danes se spomnim. Zanje je bilo takrat treba odšteti okoli 20.000 tolarjev.
Mama me je spraševala, kaj naj naredi, saj si tega ne morejo privoščiti. »Komaj imamo za kruh. Kako naj ji kupim te škornje?« Ko ji je to tudi razložila, ji je deklica povedala več; kako jo v šoli zafrkavajo, se tudi pred drugimi iz nje norčujejo, ji ne dovolijo, da je v njihovi družbi …«

Kaj smo naredili? Pogovarjale smo se vse tri, saj sem na naslednji sestanek povabila tudi deklico. Povedala sem ji, kako bomo to poskušali rešiti ali vsaj omiliti situacijo. Z razredničarko sva se dogovorili, da je skozi različne teme pri razrednih urah vzpodbujala šolarje, da so se pogovarjali o vrednotah, o materialnih in nematerialnih dobrinah, človeških lastnostih, bogastvu in revščini … Tudi jaz sem vodila pri njih nekaj razrednih ur in skozi različne vaje, pogovor in socialne igre ter igre vlog sem jih poskušala pripeljati do razmišljanja o tej temi in nekatere do morebitne spremembe mnenja.
Lahko bi zbrali denar in ji kupili bulerje. Vendar bi šlo le za trenutno zadovoljstvo. Ko bi imela bulerje, bi bile na vrsti kavbojke Miss Sixty, ki so bile takrat med njimi zelo popularne. In tako naprej.

Kaj hočem reči?
1. Rešitev ni, če zapolniš tovrstno praznino in omiliš žalost z materialno dobrino. Torej kupiš, kar si otrok želi. Pa naj bodo to najnovejše lego kocke, Barbika in Ken, t. i. play station ali kaj drugega. Pomembno je, da otroku, ki tega nima, skozi vzgojne in izobraževalne procese sporočiš oziroma sporočaš, da je bistvo kakovostnega življenja drugje, v drugih stvareh. Kajti če rešiš problem enkrat, z enim nakupom, bo ta kmalu spet vzniknil. Zato ne spreminjajte situacije z nakupom, spreminjajte otrokov pogled na življenje. In njegov odnos do materialnih dobrin.
2. Blagovne znamke med mladimi ne smejo biti statusni simbol!
3. To je zgodba o bulerjih, a lahko bi bila tudi o avtu, vikendu na morju, motorju … Njeno sporočilo lahko prenesete v vse tovrstne situacije ne glede na starost in časovno obdobje.

Naj bo začetek šolskega leta priložnost tudi za razmislek o tem. Kaj več šteje? Pogovor z otrokom, skupno zavijanje zvezkov, pisanje imena na nalepke, prelet šolske snovi … ali letanje po trgovinah za bundo, ki mora biti najnovejša, odlične znamke in vsekakor boljša od tiste, ki jo ima sošolec?
Nič nimam prosti lepemu in dragemu. A tudi otroke, ki to imajo, je treba učiti, kako oblikovati odnos do imetja. Predvsem pa, kako se obnašati do drugih, do tistih, ki tega nimajo. Kajti tisto, kar je v srčku, loči človeka od človeka. Pa naj bo oblečen v drage ali bratove ponošene kavbojke. To jim povejte, prosim vas.
Tisti, ki imate manj, pa dopovedujte svojim otrokom, da niso zato nič manj vredni. Naj to ne vpliva na njihovo samopodobo in občutek lastne vrednosti.
Vloga nas odraslih je tudi, da otroke učimo lekcij, ki so pomembne za življenje. In odnos do materialnih stvari in odnos do sočloveka sodita med najpomembnejše vseživljenjske lekcije.

 Vesel odriv v novo šolsko leto vam želim - šolarjem in staršem.