25. 11. 2017

Včasih je treba jokati

Včasih je treba jokati

Včasih je treba jokati. Včasih se je treba zjokati. Zjokati se zaradi nedorečenih besed, nedokončanih dejanj, nezaključenega koraka, nedokončane povedi.
Včasih se je treba zjokati zaradi besed, ki so ostale neizgovorjene, nenapisane, pod prahom vsakdanjega vrveža in dirke za … čem že?
V torek, 21. novembra 2017, sem zjutraj na drugem koncu Slovenije začela uvod v izobraževalno druženje nekako tako: »Kako ste? /…/ Ni razlogov za slabo voljo, ni razlogov, da ne bi bili v redu. Ni (več) ponedeljek, ceste so prevozne, vreme je v redu … Predvsem pa (kar je najpomembnejše) … zdravi in ŽIVI smo. In to ni samo po sebi umevno. Žal. /Tišina/
Za tak uvod sem se odločila, da se udeležneci (glede na temo predavanja v nadaljevanju) umirijo in se z mislimi in telesom, duhom preselijo v prostor, kjer smo. Da pozabijo na prometno gnečo, rdeče semaforje, iskanje parkirišča …
Po prvem delu druženja (ob 10.30) med odmorom pokukam na telefon, če kaj »gori«, je treba na hitro odgovoriti, vrniti klic … Pa me zadene … Smrt Primoža. Kot bi takrat, v uvodu, za to že vedela. Tako je zvenelo moje osnovno jutranje sporočilo tisti dan.
Dnevi bežijo, duša še vedno boli. Sprašujem še: »ZAKAJ?« Zakaj tako nenadoma in tako zelo (pre)hitro? Bil je prijatelj in človek z veliko začetnico. Pa tudi mentor, svetovalec, motivator …
Toliko (poslovnih) idej je imel. Norih, pogumnih, drznih, a ker so bile njegove, povsem uresničljivih.
Se res upravičeno sprašujem: »Zakaj?« Ker smo zasuti z vsem, ker dirkamo v neznano, nevede morda v pogubo. Ob tem pa včasih teptamo najpomembnejše, kar šteje: prijaznost , pozornost, iskrenost, toplino, srčnost …

Morda bo res, kot prepeva glasbena skupina Dan D,
… »čas zacelil svet,
čas bo pomlajšal ta planet.
In ko naju ne bo,
ostalo bo rožnato nebo.
Čas bo ohranil good look,
vzel bo v usta ves ta hrup.
In ko naju ne bo,
ostala bo duša, ne telo."


Zato si poklonimo čim večkrat trenutke pozornosti, objeme, nasmehe in krepke stiske rok, ki so bili značilni tudi za Primoža Žižka, širimo pozitivne misli, kot jih je širil on.
Dajmo si vse to zdaj, v tostranstvu, kjer bodo Primoževe misli, odete v mojstrsko metaforičnost, vedno prisotne.
Kot je zapisal v pesmi Daj Mi, Daj za Dan D …
"Moje srce je brez okvare,
moje misli brez prevare,
moje sanje so večbarvne,
moje želje so nevarne."

Zakaj? Zakaj? Zakaj? So vprašanja mnogotera, a le nebogljen njih odmev …