02. 02. 2018

Dovolite jim, da poslušajo svoje srce

Dovolite jim, da poslušajo svoje srce


Razmišljanje mame, učiteljice in pedagoginje

Prihajajo informativni dnevi in kmalu bo nastopil za šolarje čas odločitve – kam naprej v srednjo šolo oziroma na fakulteto. Veliko bodo mladi slišali, prebrali, videli … v teh dneh in mesecih pred dokončno odločitvijo.
Ker predvidevam, da oni mojih zapisov ne berejo, vam – staršem polagam na srce nekaj dobronamernih priporočil.
Pogovarjajte se o tem s svojim otrokom. Ne prepustite vsega svetovalnim službam, šolam, oglasom in zloženkam. Pogovarjajte se resno, aktivno, zbrano. Ne mimogrede med kuhanjem kosila ali ob istočasnem gledanju televizijskih poročil oziroma najljubše nadaljevanke.
O izobraževalnih možnostih za svojega otroka se lahko pogovarjate tudi s sodelavci, sorodniki, prijatelji, znanci … A to naj bo za vas le še vir informacij več, ne pa obremenitev. Naj vas to, na kateri šoli je sin ali hčerka prijateljice, sodelavca …, ne vodi brezrazumsko do ideje, da bi tja moral tudi vaš otrok.
To se še posebej pogosto dogaja, če se ujamemo kot starši v past primerjanja in tekmovanja. A ne primerjanja šol zaradi različnih programov in vsebin, ampak zaradi zahtevnosti ali navideznega statusa šole … V smislu … »če je njegov na tisti šoli, mora tja tudi moj, saj ni nič manj pameten.« Izpustite besedo pameten v teh pogovorih z odraslimi in s svojim otrokom. Sama po sebi nima namreč nobene veljave, sploh pa ne zagotavlja otroku uspeha in zadovoljstva.
Zato mu prisluhnite, Če ste se sicer o tem začeli pogovarjati tik pred informativnimi dnevi, je lahko že pozno. A ne prepozno. Vsekakor pa si boste lažje ustvarili zemljevid njegovih želja, hotenj, predstav, sposobnosti …, če ga boste opazovali in se z njim pogovarjali že leta prej. Kdo drug ga bolje pozna kot vi? Kateri vprašalnik da lahko ustreznejše odgovore kot vi? Lahko je dodaten pripomoček, lahko kaj potrdi ali ovrže, lahko utrdi samozavest, odločenost … A ne brez vas in vaše vloge pri tem.
Kot pedagoginja, učiteljica, razredničarka, prijateljica, znanka … pa sem velikokrat videla tudi, da želijo starši prenesti na otroka svoje neuresničene sanje. »Jaz sem si to želela, a nisem mogla, ti pa boš.« Tudi če ste zdravnik, odvetnik, astronavt…, dovolite, da vaš otrok postane kuhar/ica, trgovec/ka, šivilja oziorma krojač, slikar, frizer/ka, cvetličar/ka, zidar, mehanik … Če si bo to izbral sam, če bo začutil, da je to njegovo poslanstvo, bo delo opravljal zavzeto in s strastjo. In – kar je najpomembnejše – bolj bo srečen zasebno in poslovno kot vi, ki ste morda zdravnik/ica, direktor/ica, elektroinženir/ka, doktor/ica znanosti na določenem področju …

Kako pa človek sploh ugotovi, kaj je njegovo poslanstvo?  

Tako, da si zastavi nekaj življenjsko pomembnih vprašanj.

  • Kaj bi delal(a), da bi bil(a) srečen(a)?
  • Katere so moje vrednote?
  • Ali bi se odločil(a) pred leti za enako izobraževalno in poklicno pot, če bi bil(a) znova na tovrstnem začetku, ali ne?
  • Sem ponosna oziroma ponosna na svoje delo?
  • Ali vem, katere so moje odlike in viri moči?

To je le nekaj vprašanj, ki jih lahko zastavite otroku, da ga usmerjate in jasnite njegovo sliko prihodnosti. Prosim vas, ne zamudite teh trenutkov.


A ko veste, da ste naredili vse, kar je v vaši moči, pustite otrokom, da najdejo svoj prostor pod soncem in zadihajo. Pomagajte jim, da ne bodo hodili v šolo in kasneje službo vsak dan s cmokom v grlu. Poskrbite, da ne bodo šli v šolo in kasneje službo ter iz nje zagrenjeni, nesrečni, brezvoljni … To ni dobro niti zanje niti za vse okoli njih. Pustite jim, da (za)dihajo … Vsak dosežek je namreč posledica izbire. Želim, da bodo vaši otroci čez desetletja rekli: »Niti dan v življenju nisem delal, vse je bilo zabava.« To so besede Thomasa Edisona. Zakaj ne bi bile tudi besede vašega otroka? Moje so in zato sem zelo hvaležna ter izpopolnjena.