11. 02. 2018

Poklicni prijatelj

Poklicni prijatelj


Če bi mi kdo npr. pred dvajsetimi leti rekel, da bom leta 2018 potovala z letalom v London za 20 evrov (pravzaprav tja in nazaj) eno uro in 15 minut , a se hkrati še vedno »cjazila« eno uro in 40 minut iz Novega mesta v Ljubljano z vlakom za 6,59 evra, mu najbrž ne bi verjela.
Če bi mi kdo pri dvanajstih letih rekel, da za moje otroke ne bo višek sreče in veselja, če bodo s prijatelji postavljali na travniku pred blokom indijanski šotor, se igrali ristanc, zemljo krast', med dvema ognjema, plezali na drevo in jedli nezrele ringloje, bi se prav tako nasmehnila. Seveda. Pri dvanajstih ne znaš in ne zmoreš vizualizirati prihodnosti (no, z današnjim prebujenim vedenjem lahko) za nekaj desetletij naprej. A razlog za nejevero niso otroška leta, ampak leta družbenega in tehnološkega razvoja, ki prinaša vrsto pozitivnih sprememb. Žal pa ne samo teh. Razvoj oziroma tovrstna revolucija zahteva tudi svoj davek. Ta se velikokrat vidi v razčlovečenju posameznika, teptanju njegove identitete, raztrganju njegovih (otroških) sanj, zamrznjenosti čustev in uničenih odnosih …
Tako ne čudi, če strokovnjaki med poklice prihodnosti, torej za generacijo milenijcev, kot poklic uvrščajo tudi naziv poklicni prijatelj. Sprva se ob tem verjetno človek, ki to sliši, zgrozi, je presenečen, morda nejeveren … A po treznem razmisleku, upoštevajoč družbeno realnost, ugotovi, da je to logično. Je posledica hitrega, kaj hitrega, divjega tempa življenja, hlastanja za materialnimi dobrinami in kariernega rivalstva, ki na bojišču, tem življenjskem bojišču, pušča za sabo številne žrtve. Brezkompromisno. Brez slabe vesti, ko svoje otroke vozimo od dejavnosti do dejavnosti, od nastopa do nastopa, od tekmovanja do tekmovanja. Brez predaha, pogovora, objema v miru. Že že mimobežnega pogovora, a še to ne o občutjih, ampak o naslednji tekmi, sotekmovalcih, rezultatih, točkah …
Ob tem pa jim z nenehnim delom in pehanjem za še več dajemo vzor, kažemo pot, po kateri naj se odpravijo tudi sami. Na njej – tako jim hote ali nehote sporočamo – ni časa za sproščujoč klepet, sedenje na sončni terasi kar tako, dan brez računalnika, televizije, službenega telefona …
Ja, ko vse to zaobjamemo v svoje misli, si s ščepcem vizualizacije lahko predstavljamo, da bo poklicni prijatelj kmalu realnost. Kruta realnost. Plastičnost.
Prihajajo (oziroma so že tu) poklicni sprehajalci psov, organizatorji zasebnega življenja in … poklicni prijatelji. Si predstavljate pogovor Marka in njegovega poklicnega prijatelja?
Marko ga nekaj vpraša, poklicni prijatelj Andrej pa preveri v svojih dokumentih in mu odvrne, da to pa ni v opisu njegovih del in nalog. 
Za božjo in našo voljo! Kakšno je (bo) to življenje?