17. 02. 2018

Testi hop v zrak – kdo je opravil izpit?

Testi hop v zrak – kdo je opravil izpit?


Resnična zgodba o popravljanju testov


S hčerko, študentko drugega letnika, se veliko pogovarjava o njenem študentskem življenju in dogajanju na faksu. Tako sva neizmerno povezani, obe zadovoljni in obe izstopiva iz takega pogovora obogateni. Ona s spodbudami, novimi idejami in informacijami ter dodatno dozo motivacije, jaz hvaležna, da mi vse to zaupa, ter preplavljena s spomini na leta moje mladosti. Obe pa z zelo močno stično točko, ki naju še bolj povezuje in krepi najino vez.
In kaj ob tem ugotavljam? Da kljub reku, da so spremembe edina stalnica v življenju, še mnogo zadev in procesov teče po starih, celo starodavnih (izobraževalnih) tirih. In marsikaj v šolskem sistemu najdem v tej trditvi.
Še vedno so učitelji oziroma profesorji boljši, slabši in (milo rečeno) neprimerni. S tem mislim na njihovo znanje (v kar se kot nestrokovnjakinja za določena študijska področja še najmanj lahko vtikam), način oziroma sposobnost podajanja snovi (v to se lahko zelo vtikam), odnos do študentov (v to se lahko vsi zelo zelo vtikamo). Še vedno so študentje za nekatere zgolj številke. Še vedno nekateri predavatelji delujejo s položaja moči, ne argumentov. Še vedno nekateri mislijo, da je najpomembnejša hierarhija odnosov. In da je vse odvisno od njihovega trenutnega razpoloženja, (ne)naklonjenosti do nekoga in podobno. Skratka izraz subjektivnosti.

Ob tem se spomnim dejanja (oziroma jih je bilo več, torej ponavljajočega se dejanja) iz obdobja, ko sem bila jaz študentka. Povedala vam bom to zgodbo, resnično zgodbo, čeprav na trenutke morda ne boste verjeli, da je resnična. Seveda bom izpustila podrobnosti o imenih »vpletenih«, natančnem kraju dogajanja in podobno.
Na naši fakulteti (na srečo ne na smereh, kjer sem študirala jaz) je bil nekdo, ki je deloval zelo nenavadno. Izpit pri profesorju, ki ga imam v milih, je bil v dveh delih: najprej pisni del, nato ustni. Vas zanima, kdo je naredil pisni del? Verjetno boste odgovorili: »Seveda tisti, ki je znal in je to pri pisnem izpitu tudi pokazal, dokazal …« Seveda se motite. Imel je zanimiv način »popravljanja« testov. Tako je naredil … V kabinetu jih je vrgel v zrak in tisti študentje, katerih testi so obstali na mizi, so pisni del izpita naredili, ostali so padli. Tako kot so padli njihovi testi. No, in ko so srečneži prišli do ustnega dela izpita, je imel profesor spet zanimivo, zanj morda izvirno, vsekakor pa posebno, taktiko izbirne metode. Predvsem za študentke, za dekleta torej. Če mu je bila študentka simpatična oziroma všeč, jo je na prvem roku ustnega dela vrgel, da jo je lahko še videl v kabinetu. Če mu ni bila všeč, je naredila ustni del. Tu in tam je katero od njih skozi vrata pospremil celo z besedami: »Vas je pa že narava tako zaznamovala, da vam jaz prizanesem. Izpit ste opravili.« To ni bilo seveda vsak dan oziroma v odnosu do vseh, a se je zgodilo tolikokrat, da se je razvedelo. Ne le med nami, študenti, ampak je kasneje prišlo tudi do inšpekcije. Ta je ustrezno ukrepala, a žal le za kratek čas, saj so profesorje njegovega profila iskali, zato se je lahko zmagoslavno vrnil na stari teren.

Danes hčerki, ko se včasih jezi ali čudi zaradi nepravičnosti in pomanjkanja duhovne ter čustvene inteligence nekaterih profesorjev, rečem: »Ne moreš jih spremeniti. Naj pa ti bo to lekcija, kako ni prav. In nakazana pot, kaj boš lahko v prihodnosti ti storila za kakovostne medsebojne odnose. Tudi to je šola, del študija. Študija za življenje. Včasih koga res stane veliko dodatnega dela, časa, energije, a v življenju ni vedno vse lepo in tekoče. Prav taki primeri so lahko za posameznika preizkušnja in vaja. Takšni dogodki in dejanja namreč brusijo našo osebnost – skozi njih se krepijo vrednote, kot so vztrajnost, optimizem, odpuščanje, osredinjenost nase, ne na druge, iskanje novih, inovativnih poti do cilja, pogum, vera, odgovornost, poštenost, ljubezen … Morda se sliši kruto, a kar pomislite – je bilo v vašem šolskem okolju vedno vse prav in pošteno?
To so bili časi, ko si nisi upal dvigniti glasu, se pritožiti ali prositi starše, naj gredo v šolo iskat zate pravico. No, danes je to na dnevnem urniku. A ne na faksu. Ker pa nas tam pripravljajo na skorajšnji odriv v samostojen zasebni in poslovni svet, tudi to sodi zraven. Od vsakega posameznika pa je odvisno, ali pred tako situacijo počepne, popusti, omaga, se razjoče in odneha ali dvigne glavo, (po)išče rešitev in gre močnejši naprej. Le tako bo pripravljen na podobne situacije, s katerimi se bo gotovo kdaj soočil tudi v delovnem okolju. Njegov takraten odziv in ravnanje bosta odvisna tudi od tega, ali bo imel v svoji banki spomina že tovrstno izkušnjo, v kateri je znal pravilno ukrepati.
Joe Torres je dejal: »Udarec, ki vas je onesvestil, ni tako hud, kot je hud udarec, ki ga sploh niste opazili.«