10. 07. 2018

Moje prvo počitniško delo

Moje prvo počitniško delo


Ura je pet zjutraj. Dvogovor v moji glavi.
Glas A: Ojoj, a res moram vstati?
Glas B: Seveda. Obljubila si. Dobila boš prvo plačo. Staršev ne smeš razočarati.
In sem šla. Ob 5.30 na kolo za zdravo telo. 
Petnajst let mi je bilo. A hitro sem se navadila na delovni tempo. Vklopila sem se v delovno družbo, dobila prve sodelavce. In začel se je tečaj za življenje. Delo s strankami. Različnimi. Prijaznimi in neprijaznimi. Tudi nesramnimi. Spogledljivimi. Zanimivimi. Vsak je v prostor prinesel del svojega življenja in z obnašanjem pokazal, kakšen dan ima. Kar hitro sem se naučila na podlagi nebesedne govorice to prepoznati. In se učila. Pri tem je bila zame pomembna ugotovitev, da je veliko odvisno od mene:
- kako bo stekel pogovor in se proces zaključil;
- kako se bom počutila ob tem takrat jaz in
- kako se bom počutila tudi, ko bo delo opravljeno.
Pomembno spoznanje: Tudi če je oseba nesramna, jaz ne bom njena zrcalna slika. Če sem kljub vsemu prijazna, nasmejana in profesionalna, je veliko več možnosti, da se napad ustavi, da jo razorožim. Z vljudnostjo.
Delala sem na pošti. Najprej na okencu, kjer so stranke plačevale telefonske račune in tudi telefonske pogovore, ki so jih opravile v govorilnicah. Takrat sem spoznala, da niso vsi prijazni. Da človek ni enak človeku. Da so taki, ki te spoštujejo, poznajo besedo hvala, pozdrav Dober dan … in taki, ki te brez razloga nahrulijo, tu in tam tudi kdo pobegne, ne da bi plačal …
Nezavedno sem se vsak dan učila psihologije človeka in se prebijala skozi delovni dan s pozitivno naravnanostjo, z elementi pozitivne psihologije. Ko sem po 14. uri v družbi žgočega sonca sopihala na kolesu po klancu navzgor proti domu, sem analizirala pretekli delovnik in ljudi, ki so mi ga zapolnili.
In spoznala sem, da v življenju je tako: vanj vstopajo tisti, ki jih povabiš, si jih izbereš, in tisti, ki pridejo brez tvoje želje, povabila … In prav ti so učitelji. Čeprav včasih tudi kruti. Preizkušajo te: tvojo potrpežljivost, profesionalnost, značaj …
Po enem mesecu »službenega komuniciranja« in poslušanja pregovora »Rana ura je zlata ura« ter vzgojnega nauka »Zdaj boš pa znala ceniti denar« sem zaključila s počitniškim delom za tisto poletje.
Kmalu sem prejela nakazilo. Prav lep kupček denarja je to bil, saj sem delal tudi ob sobotah, v dveh izmenah, ob nedeljah in morebitnih praznikih tudi na informacijah.
Noro lep občutek je bil, ko sem dobila z banke obvestilo o nakazilu denarja. In noro lep občutek je bil, ko sem potem v Trstu (skoraj) vse zapravila v nekaj urah. Ni mi (bilo) žal. Bil je moj zaslužek in odlična vzgojna lekcija. Težko je denar zaslužiti, hitro ga lahko poženeš. Izpuhti. Kje so zdaj vse tiste dolge ure dela, zgodnjo vstajanje, vrtenje pedal v družbi lastnega znoja?
A morala sem vse to doživeti. Lahko sta mi o tem pametovala oče in mama, a ni zaleglo. Sama sem morala to okusiti in si začeti krojiti odnos do denarja. Se finančno opismenjevati.
Počitniško delo je zapolnjevalo nato vsako poletje velik del mojega sicer prostega časa. Zaslužek pa … ta pa je vsako leto bolj racionalno in počasneje kopnel.

In to je to. Tudi svoje otroke danes učim tako. Delo ni sramotno. Je častno. Omogoča ti svobodo, te uči in če te kaj nauči, ti pomaga uresničevati sanje. To pa si želimo prav vsi, kajne?
Zato …, naj mladostniki okusijo delo. Spodbujajte jih kot starši. S tem jim pomagate rasti in odrasti. S tem jim pomagate brusiti veščine, ki bodo kasneje v delovnem okolju zasvetile in svetile.