30. 09. 2018

Hvala, neznanec

Hvala, neznanec

Vedela sem. Že zjutraj sem vedela, da bo dan lep. Tako sem se odločila in energija je bila prava. Nekaj je bilo v zraku … Jaz pa polna pričakovanj in radovednosti, kaj zanimivega se bo zgodilo, bom ugotovila, spoznala … v družbi ljudi, ki jih še ne poznam.
No, pravzaprav se tako odpravim na predavanje vsakič. Ne stokam in ne jokam, da je pred mano dolga pot, na cilju pa me čakajo neznanci. Prav veselim se jih, vožnjo pa si zapolnim z ustvarjalnim notranjim monologom – viharjenjem možganov ali kakšno manjšo miselno osebno inventuro …
Tako je bilo tudi tistega dne, ko sem se vozila iz Novega mesta proti Mariboru.
Jutranji hlad je predal prostor sprva še malo prestrašenemu soncu. Ki pa je postajalo tako in drugače vse močnejše. In moje razpoloženje je bilo temu primerno. Moje predavanje je bilo na vrsti sredi dneva, zato sem parkirala v parkirni hiši v bližini konference, na katero sem šla. Prvič sem bila tam in če kje, sem prvič povsod zmedena v ogromnih parkirnih hišah. A izkušnje me krepijo, napaka pa učijo … Tako sem kot pametna ženska fotografirala oznako ob avtu, kje sem parkirala, da se ne bom ves dan ukvarjala s tem.
In sem šla. Novim delovnim dogodivščinam naproti. Po res vrhunskem vzdušju, ki smo ga ustvarili v dvorani z 80 udeleženci predavanja, me je od tam kar neslo. No, take občutke po delu, s katerim ste zadovoljni, verjetno poznate vsi.
Že med potjo od parkirne hiše pa sem pogrešala šal. »No, očitno sem ga pozabila v avtu,« sem pomislila in se s tem nisem obremenjevala.
Ko sem se vrnila po nekaj urah v garažo, pa se je začela moja »avantura«. Kljub fotografirani oznaki ni bilo tako enostavno v večnadstropni stavbi najti avta. A je šlo. :-)
Osrednje sporočilo te zgodbe pa se začne … zdaj. Zagledam svoj avto, si oddahnem in grem proti njemu. Pridem do njega in zraven zagledam šal, ki visi na cevi. Bil je moj … »Uauuu! Nekdo ga je našel in pustil na takem mestu, da ga bom zagotovo opazila,« pomislim. No, vzklik je bil kar glasen, tako da sem z njim privabila pozornost mlajšega para v bližini.
Morda to za koga ni nič posebnega. Morda bi kdo v taki situaciji pomislil: »Ah, moj šal.« Morda kdo drug: »Edino prav.« Jaz pa sem skoraj zavriskala. Priznam, tudi pod vtisom »vibracij«, ki sem jih čutila v dvorani. A ne samo zaradi tega. Res sem bila navdušena nad lepo gesto neznanca.
Šal ni bil vreden več kot 15 evrov in lahko bi si kupila novega. A prijaznost neznanca (ali neznanke) me je res navdušila. Srčni občutki so me prevevali tudi med vožnjo na zelo prometni cesti proti domu. A tudi zaradi tega je bilo vse lažje.
Ob tem dogodku oziroma dejanju se mi je znova potrdila moja »filozofija«, da se dobro z dobrim vrača. Morda ne v istem trenutku, dnevu, na istem mestu, od iste osebe … A zagotovo se. Prijaznost ni človekova dolžnost. Je pa odlika. Je skupek srčnosti, vljudnosti, dobrote, pozitivne naravnanosti, ljubezni, sočutja … In veliko naštetega sem zaznala v tej opisani na videz preprosti gesti neznanca. Hvala, neznanec. Poskrbela bom, da se bodo niti prijaznosti razprostirale naprej.